KDOR ČAKA, DOČAKA

Mamica, ki si si vzela par minutk zase in zdaj bereš moje zapise… Živjo! 🙂

Vsake toliko, ko mi bo vesolje poslalo kakšno sporočilo, ki ga bom želela deliti s tabo, se bom takole javila in (upajmo) kaj pametnega povedala. Če te zanima, kaj bom zapisala v moji prvi prvi objavi, potem nadaljuj…

Čakala sem in sanjala o tem, odkar se je rodila najina prvorojenka. Torej dobra tri leta. Vmes se je rodila že druga deklina. No, in ta teden sem dočakala. Cel teden samo Jaz in On. Teden samo za Naju. In ne, nimam v mislih nekega ultra super megašponskega potovanja in da sva izginila za cel teden, otroka pa dala nekomu v varstvo. To nisem jaz! To nisva midva! Pač pa…

Naša najmlajša se je z mesecem majem začela uvajati v vrtec in že nekaj časa sva imela v planu, ko bo lepo sprejela vrtec in preden grem nazaj v službo, si bo vzel cel teden dopusta in ga bova namenila samo nama. Dajala sva namero, manifestirala in voilà, uspelo nam je! Obe v vrtcu, nobena ni zbolela (kar je pri nas res redkost), brez težav je dobil dopust, nobenih izrednih situacij. Uff, kakšna milina. In uff, kako se pričakovanja, želje, potrebe močno spremenijo, ko enkrat postaneš starš in imaš otroke. Kako drugače gledaš na stvari in kako ceniš malenkosti. Včasih sva imela nešteto takih tednov, kot je ta, pa so nama bili povsem samoumevni. Nič posebnega. No zdaj… Zdaj je pa to čisto druga pesem.

Za nama je en prekrasen teden. Priznam, sprva sva se malo lovila in ko male pustiš v vrtcu, kar ne veš, kam bi obrnil. Kaj/kje bi najprej začel. Odenkrat ful enega časa in tišine. Ooo, ja, tišina! Kok paše! Ane?

Valda, ne bi bila midva midva, če se ne bi prvo lotila generalke. Ampak tudi generalka je lahko po novem čist TOP, sam da pač ni otrok zraven in da je tišina. Saj pravim, vse se spremeni, ko si enkrat starš. Torej dva dni sva si vzela za pospravljanje, urejanje, čiščenje, itd. Ostalo pa res za Naju. In najboljše spoznanje tega tedna je definitivno občutek, ki sem ga začutila ravno tam nekje sredi tedna. Občutek, da sva še vedno tukaj. Se verjetno strinjamo, da je vsaka partnerska zveza po prihodu otrok postavljena na (hudo) preizkušnjo. In ja, seveda, tudi midva nisva izvzeta iz tega. Zato me je občutek, da se nisva v vsem tem kaosu zadnjih treh let izgubila, tako zelo pobožal po srcu. Še vedno znava biti midva in sama. In kakorkoli se to sliši enostavno in logično, zdaj definitivno vem, da je to stvar, ki jo morava ponoviti in redno ponavljati. Vzeti si čas za naju. Ampak ne v smislu “Ok, bom si vzel en dan dopusta, pa nekam greva!”. This is just too much pressure. Ker enostavno rabiš tudi za to malo aklimatizacije. Če si se tri leta “zgubljal”, ne moreš potem kar v petih minutah pridet nazaj. In imam občutek, če je ta časovni pritisk, da je potem samo še huje, ker imaš ves čas nekje zadaj v mislih, “Joj, morva uživat, dejva uživat, kaj bova, sej je vseeno, sam dejva nekaj, predno gre čas mimo!”.

Tako da drage moje, res vam polagam na srce, čeprav ste to verjetno že dostikrat slišale/prebrale, vzemita si kvaliteten čas zase. In več njega! Delajta to, kar vaju veseli, povezuje. Pa magar, če to pomeni, da cel teden ležita na sedežni in si naročata hrano. Who cares? Vama je pač to manjkalo in vama to paše!

In enako velja zate, mami. Sama najbolj veš, kaj je tisto, kar te trenutno najbolj tlači, jemlje energijo. Česa bi se najraje losala in katero opravilo predala nekomu drugemu. Kaj je tisto, kar ti jemlje čas s tvojim otročkom, trga vajino povezanost, za kaj ti zmanjkuje časa in zaradi česa ste ves čas na 1400 obratih in imate občutek, da cel čas nekaj delate, doma pa še kar ni nič narejeno. Obljubim, da bom razumela, pa naj bo še tako “neumna”/nenavadna stvar. Če boš rabla, da ti pobrijem noge, bova pa tut to nekak izpeljale. Ni hudič! 🙂 Samo razumevanje, potrpljenje in dobra volja! Kakor z otroci, ane?

Do prihodnjič še naprej trgaj gate, ker vem, da jih!

Čiv buc bav 🙂