“SLABA MAMA SEM!”

Povej. Zaupaj.

Kolikokrat te prešine ta misel?
Kako močna je?
Kakšno težo ji pripisuješ?
Kako dolgo te drži?
Te sploh kdaj (za daljši čas) zapusti, ali je ves čas prisotna, nekje tam zadaj, čaka na tvoj moment ranljivosti, ko so tvoje kapacitete najbolj iztrošene, na tiste trenutke, ko si najmanj nežna do sebe?

Verjamem, da se vsaka mama slej kot prej sreča s to težko obtožbo. Vem tudi, da jo je včasih tako težko spustiti in poiskati kontra argumente.
Vendar mamica, zakaj za vraga tako z lahkoto najdeš razloge, da si slaba?
Slaba, ker si si po ekstra napornem dopoldnevu v službi dovolila za kosilo namesto top hranilne čorbe skuhati »samo« tunine makarone?
Slaba, ker se tvoj otrok po 4 tednih uvajanja vsako jutro še vedno joka pri predaji?
Slaba, ker si pri jutranji rutini po uri in pol mirnega in čutečega pristopa za 5 sekund povzdignila glas, ker je bil tvoj živčni sistem enostavno preobremenjen?
Slaba, ker tvoj otrok pri enem letu še ne prespi ponoči 6h v kosu, medtem ko vsi otroci tvojih prijateljic »spijo kot angelčki«?
Slaba, ker se trudiš in vsak dan kljub že deseti neprespani noči vseeno vstaneš in s hihitajočim in toplim pogledom brišeš prvi jutranji kakec, ki je segel vse tja do ramen?
Slaba, ker nisi ekspert na vseh področjih in se vsak dan naučiš nekaj novega, že naslednji dan pa daš vse v prakso?
Slaba, ker delaš najboljše, kar zmoreš?
Slaba ker prosiš za pomoč?

Mama, bodi nežna do sebe! Ne išči perfekcije. Zaupaj svojemu otroku in mu prisluhni. To bitje je vedelo, koga potrebuje in kdo mu lahko nudi točno to, kar rabi. In veš kaj?

To si ti, zato zaupaj si!