PROSITI ZA POMOČ

Že od malega smo naučeni, da je lepo, če pomagamo starejši osebi nositi težke vrečke iz trgovine, kljub temu, da je to njihova hrana in ste osebo verjetno prvič in zadnjič videli.

Ko se kot majhen učiš zavezati vezalke, je pričakovano in sprejemljivo, da tega ne boš usvojil sam, brez pomoči starejše osebe, kljub temu, da si v svojih najbolj zagnanih letih, ko kar kipiš od energije in želje po usvajanju novih znanj.

Ko začneš hoditi v šolo, ti je povsem normalno, da enega od staršev prosiš za pomoč pri domači nalogi, kljub temu, da je to tvoja naloga in sta starša svojo šolo že dokončala.

Na prehodu za pešce, ki nima urejene klančine na pločniku, te ženska na invalidskem vozičku prav zagotovo ne rabi dvakrat prositi za pomoč pri prečkanju ceste.

Ko zamenjamo službo, pričakujemo, da nas bo nekdo uvajal na novo delovno mesto in nam nudil pomoč vsaj v prvih dneh, kljub temu, da so oni tisti, ki dajejo plačilo nam za opravljeno delo.

Če se novopečeni očka ne znajde pri prvem previjanju dojenčka, mu mama verjetno brez razmisleka kaj hitro priskoči na pomoč in pridrži nogice, kljub temu, da je to tudi njegov otrok in dolžnost. Prav tako mu verjetno tudi pred prvim njenim daljšim izhodom spiše dolg seznam, na kaj vse mora biti pozoren in česa ne sme pozabiti, kljub temu, da se tudi od njega pričakuje, da je odgovorna odrasla oseba.

Kako pa izpade mama, ki:

• je polna podivjanih hormonov,
• jo spodaj tisti šiv tako nadležno zateguje,
• je za njo že 90 neprespanih noči,
• že 90. dan zapored ni v miru pojedla niti enega obroka v dnevu,
• je čez noč sebe in svoje potrebe postavila na stranski tir,
• ob rojstvu otroka ni zraven dobila nobenih »navodil za uporabo«,
• ima res že dovolj, da kosilo ves čas kuha z dojenčkom v rokah,
• si po enem tednu končno umije lase, zato ker jo zdaj pa res že neznosno srbi,
• si ne upa ven z vozičkom, ker zunaj pripeka 34°C, ona pa še zmeraj ni uspela pobriti nog

in tri mesece po porodu končno zbere pogum in prosi za pomoč?

In zakaj konec koncev mi, kot družba, tako hitro začnemo na tako mamico kazati s prstom in ji na čelo prilimamo označbo »slaba, nesposobna mama«? Ker kaj? »Sej je sama hotela postati mama, noben je ni silil!« in »kako so pa naše mame to vse same sfolgale, pa poglej kako smo mi zdej fajn in nam nič ne manjka!«.

Je res pošteno?